Izleti - Mali saharski tek v Tuniziji

Advertisement

Mali saharski tek v Tuniziji
25.11.2013 AVTOR: Matej Zalar
V Tuniziji smo bili na večdnevni kolesarski avanturi, ki nas je popeljala tudi v osrčje Sahare. ...

V puščavo z Desert Soul?
Po uspešni krstni izvedbi in pregledu terena je že v pripravi tudi program za tekaško odpravo v Tunizijo pod vodstvom Tilna Gabrovška. Več o programu boste našli na spletni strani www.desertsoul.com.

V Tuniziji smo bili na večdnevni kolesarski avanturi, ki nas je popeljala tudi v osrčje Sahare. Že na letališču mi je v oko padel zajeten oglasni pano za tekaško preizkušnjo Marathon des Oasis, ki se je, časovno in deloma tudi lokacijsko, dogajal tako rekoč vzporedno z našo turo. 120 kilometrov v šestih etapah, je pisalo pod fotografijo z »well-done « opečenimi tekmovalci z galošami do kolen in hidracijskimi nahrbtniki. Nismo jih videli, saj smo v avanturistično oazo Ksar Ghilane prikolesarili točno dan za njimi.

V oazi je bilo dolgčas … in sva tekla
Med namakanjem v termalnem tolmunu sredi oaze je prekaljenemu puščavskemu mačku in poznavalcu Arabije Tilnu Gabrovšku iz agencije Desert Soul, ki organizira najrazličnejše (kolesarske, motoristične, avtodomarske …) puščavske avanture, v glavo šinila ideja, da bi organiziral tudi avanturistično tekaško druženje za manjšo skupino. Kljub načrtovanemu dnevu počitka sva se naslednje dopoldne, nekoliko pomanjkljivo opremljena, pojavila pred rdečkastimi sipinami, ki razmejujejo oazo in staro rimsko trdnjavo, kjer naj bi obrnila in tekla nazaj.

Vreme nama je bilo prav ta dan naklonjeno – ni bilo prevroče in končno je posijalo sonce, ki nas v tistem delu sveta konec novembra ni pretirano razvajalo. Razen suhega zraka, bi rekel, da so bile razmere tako rekoč idealne, vsak kar se klime tiče. Glede opreme pač ne. Stiska s prostorom je zahtevala, da so tekaški copati ostali doma in tako sem tekel kar v ostarelih, pohodniških čevljih, ki sem jih imel po dopustu namen dokončno upokojiti. O korektnem tekaškem nahrbtniku ni bilo ne duha ne sluha, še posebej problematično pa je teči brez zaščite čez čevlje. Izkušeni puščavski tekači pravijo, da je za prečkanje puščavskih sipin najbolje uporabiti kar doma narejene galoše iz materiala za jadralna padala. Brez tega rekvizita copati že po nekaj korakih postanejo kakšno številko premajhni in kmalu je postalo vseeno, da tečem v pošvedranih čevljih.

Po pesku s kameljimi koraki
Fotografije s puščavskih tekov večinoma res prikazujejo sipinsko morje, toda trasa teh ekstremnih preizkušenj je večinoma speljana po tršem terenu. Sahara je precej bolj raznolika, kot si marsikdo predstavlja, tek po sipinah pa je le češnjica na torti. In točno to sem hotel izkusiti, pa čeprav le za slabo uro. Začetek je bil obetaven, forma po nekaj dneh kolesarjenja ravno v vzponu, tekaške mišice sicer precej zaspane, dihanje na suhem zraku pa nekoliko plitko. Bilo je razmeroma hladno, pod 20° C, a ni šlo brez žgočega občutka na koži – na 32. vzporedniku je precej močno tudi poznojesensko sonce.

Ubrati pot naravnost čez neokrnjene sipine, bi bil tekaški samomor. Sledila sva torej nekoliko bolj utrjeni poti, ki jo zvozijo maloštevilna vozila. V praksi se izkaže, da na par kilometrih v praksi pridelamo kar nekaj višinske razlike, saj se teren ves čas spušča in dviga za meter do dva, kolikor so visoke manjše sipine. Tekaški korak se bistveno skrajša, zaradi drsečega terena pa seveda naredimo tudi kakšnega več. Tehnika teka je najverjetneje videti precej amaterska, saj je treba z nogo pristajati bolj vertikalno in se, v izogib zdrsom, tudi odrivati nekoliko višje, manj pa naprej. V zadnjem delu sva le prišla na trši teren, po katerem sva se zagnala še na nizko razgledno vzpetinico s starodavno trdnjavo.

Težko bi govoril o tekaški turi, še o izletu ne … do rimske trdnjave so slabi štirje kilometri, ki jih motoristi – tam trenirajo fantje, ki znoj in motorno olje spuščajo na reliju Dakar – premagajo v nekaj minutah. Toda sipek teren, ki se povrhu vsega ves čas dviguje in spušča, naredi svoje. Povprečen tempo je bil tako le 5:45 minut za kilometer, čeprav se je srčni utrip dvignil kar visoko.

Brez rekordov, a z osebno zmago
Razen nekaj najelitnejših ultraških tekmovanj so puščavske tekaške prireditve večinoma pol tekmovalna druženja enako mislečih, ki nekaj dni tečejo, preostanek časa pa izkoristijo za sprostitev v svetu, kjer  je čas precej nepomemben element življenja. Pravzaprav pa v puščavi čas ni pomemben niti med tekom: rekordov ne bo, ostala pa bo krasna izkušnja, obogatena z zvezdnato puščavsko nočjo v tišini, kakršne ne doživimo nikjer drugje.

Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ

Advertisement